Sem svetovalka za dojenje – ki to ne bi postala, če ne bi imela težav z dojenjem tudi sama.
Ko sem rodila sina (zdaj je star 9 let), sem se res intenzivno pripravljala na porod, na poporodno obdobje pa nič. Zdelo se mi je, da bo vse samoumevno in bo enostavno steklo. No, zmotila sem se. Že pri dojenju sva imela precej težav: ves čas je želel biti pri meni, neprenehoma je jokal (in jaz sem mislila, da je vsak njegov jok lakota), tehtnica ni pokazala tega, kar si je patronažna sestra želela. Imela sem občutek, da imam premalo mleka. Ker je najbolj jokal ob večerih in sem takrat sploh imela občutek, da ni mleka, načrpala nisem pa nič (ker nisem znala), sem začela dodajati stekleničko – vsebino je dobesedno pogoltal (ker sem ga seveda hranila narobe). Takrat se mi je začel podirat svet. Kak mesec sem dodajala umetno mleko, jokala na kavču misleč, da sem edina, ki ni sposobna nahraniti svojega otroka.
Z možem sva bila za večino sama, zato sva se prebijala z dneva v dan. Ampak želja po dojenju je bila v meni premočna. Poklicala sem svetovalko za dojenje, se posvetovala (s super) pediatrinjo ter (krasno) doulo in dojenje je nato steklo. Dojila sem ga do njegovega drugega leta, ko sem zanosila s hčerko. Ker me je dojenje preveč bolelo, sva se dogovorila, da se ne doji več. Kaj kmalu nato je prišla hčerka, ki sem jo rodila doma, pristavila se je zelo hitro in z dojenjem nisva nikoli imeli nobenih težav. Tudi zato, ker sem takrat že veliko vedela – o gnezdenju, dolžini podojev, o tem, kaj je “normalno” in kako naj si vse skupaj olajšam. Imela sem več znanja in bolj sem si zaupala.
Malo pred drugim porodom sem se povezala z Marino P. Frangež, skupaj sva organizirali Festival Dojiva se in ~ ostalo je zgodovina 🙂 Začela se je moja intenzivna pot dela z mamicami. Na domu sem jih v teh letih obiskala okoli 600, prevzela vodenje festivala, skupaj pa sva ustanovili tudi prvo slovensko spletno šolo za starše veva.si. Tam najdete moja online predavanja o dojenju ter uvajanju hrane.
Leta 2021 sem odprla mentorski program za svetovalke za dojenje, kjer učim in mentoriram obporodne spremljevalke širom Slovenije. Skupaj z Marino P. Frangež vodim prvo in največjo slovensko spletno šolo za starše veva.si, administriram FB skupnost Dojiva se, vodim istoimenski festival, ki bo letos potekal že 9. leto in v okviru festivala urejam tudi priročnik Zaupam si – ter še vedno pomagam mamam preko telefona, videoklicev in v živo.
Iz težke zgodbe so se rodile moje sanje: živim svoje poslanstvo in nikoli zares ne grem v “službo”, ker to, kar počnem, ni zgolj moje delo. Cilje si zastavljam vedno više in z veseljem pišem zgodbo o znanju in zaupanju vase – to je nekaj, kar bi po mojem mnenju potreboval vsak sleherni starš. In ko imamo to dvoje, imamo vse.
Zato predavam, učim, pišem članke, mentoriram, snemam videe in odgovarjam na vaša vprašanja.
Ne pretvarjam se, da vem vse, ali da sem edina, ki kaj znam. Želim, da do odgovorov pridete sami. Takšni “aha” momenti so vredni največ.
Obožujem glasbo, dobro hrano, prijetna druženja, smeh. Napajam se iz sončnih dni, po žilah mi teče svoboda. Meja? Nebo.
Dve čudoviti duši sta se odločili, da želita izkušnjo z menoj in postala sta moja otroka. Včasih se vprašam, s čim sem si to zaslužila. Žena možu že skoraj polovico svojega življenja.
Povej mi, da nekaj ni možno, in pokazala ti bom, da je. Škorpijonka. Strastna učenka. Potrebujem vedno nove izzive in ne verjamem v naključja.
Sodelavce izbiram previdno. V odnose vstopam raje počasneje. Razen, ko začutim, da je to to – potem grem pa all in.
Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj “Vavčer za digitalni marketing za izdelavo spletne strani in spletne trgovine”.